(na tla)
Sem dolgo premišljeval, ali naj vseeno na papir dam, ker nadaljevanje bo v smislu: pljujem v lastno skledo. Potem pa zopet – če imam tako mnenje, je pač moj problem. Glede na to, da je tole prostor, kjer kristaliziram lastne misli ter ne težim nikomur, ki se ne potrudi to prebrati, bom pa vseeno povedal.
Živadinov je bil v veselem socializmu super fino fajn, ne glede na to, da nisem polovice razumel. A se mi je – se nam je – tako fino zdelo, da smo takrat to povedali na specifičen način. Bom ponovil, pa naj si vsak sam izdela vrednostno sodbo.
Takrat smo rekli, da fino "une butlne" na kulturnem ministrstvu scat pelje.
Tam se je zbrala srenja zaslužnih, ki pa z umetnostjo ni imela veliko skupnega, ampak zgolj to, kar so rekli na komiteju. In jim je en takle prav prišel, saj so mu vendar sofinancirali polete z bratskimi komunističnimi letali, da je lahko občutil vznesenost breztežnostnega stanja. Glede na heroično vlogo Slovencev pri vesoljskem programu je bil to performans prav posebne vrste.
Sam sem bil preotročji, da bi se s takimi performansi ukvarjal, se mi je pa tudi zdelo fino, da "une čuke" režimske okol pripelje. Ko je pa naznanil, da se bo dal izstreliti v vesolje – menda po štiridesetem letu –, takrat se nam je zdelo, da je dvajset let neskončna doba. Smo se prav fino nasmejali in seveda šli stavit, da se ne bo. A sploh ni bila poanta v stavi, ampak v žuru. Pivo je teklo, vino pa tudi, v potrtih srcih hk budi.
Potem sem pa začel delati, plačeval sem davke, sistem se je obrnil iz veselega socializma – zgodil se nam je čisto pravi kapitalizem. O, ko bi vedeli! Pa nismo. A se nam je fino zdelo in smo vsi vlagali certifikate v firme. Sam sem bil v tujini, pa jih je zato mama vložila v sklade. Ne, na koncu ni bilo nič iz tistega, a vsaj začetni občutek, da se gibljemo v logiki kapitala, je vel za večino. Tisti, ki so imeli veze pri Krki in Petrolu, so pa itak samo še o kapitalizmu in lastninjenju trobezljali.
OK. Potem, ko sem plačeval davke in prispevke, pa seveda nisem več muzal, kadar je Živadinov kakšno zabelil, saj nam je samo odžiral težko pridobljen kapital. A sem se tolažil, da tisti bukslni na kulturnem ministrstvu še ne znajo vsega. Vsi smo se lovili in učili novega sistema. Itak se bo pa izstrelil v vesolje – če ne pri štiridesetih, pa pri petdesetih ziher. In tudi to ni bil problem.
Potem pa zadnjič dobi Prešernovo! Ej, samo zijal sem. A zdaj bomo pa za kulturni presežek imenovali tiste, ki peljejo scat butlne na kulturnem ministrstvu, ki še vedno ne vedo, kaj naj bi kultura sploh predstavljala, a imajo dobro plačane službe in seveda je treba vsako leto podeliti nagrado?
Če se dovolj dolgo svalkaš po kvazi kulturni srenji, slej ko prej prideš še do nagrade. Če znaš dovolj nakladati – še do Prešernove.
-*-
Janša je bil moj heroj, ko se je pripravljalo na spremembe. Danes je veliko glasnih na to temo, sam se pa spomnim, da smo ga imeli za ekstra čudnega, ker se je v tistih časih sploh upal kaj konkretnega – ne samo običajnega jamranja v bifeju. Tako tudi Laibachi, NSK, Živadinov itd. A to so bili časi, ko je rajna Juga crkovala, ko je bilo logično, da se upreš štafeti, ko je bilo nekaj v zraku. Kaj? Takrat nismo vedeli. Sam sem si predstavljal, da bo velika jeba, a da bodo na koncu le našli skupni jezik, ker razbiti tako velik trg je bila čista norost.
Danes bi morali omenjeni dobiti častno mesto v muzeju in vnukom pripovedovati, kako je bilo, ko so bili mladi. Ne pa da še vedno visijo po institucijah ene pretekle dobe.
Ja, barva zastave je druga.
Takrat smo vsaj vedeli keri so bed-gajsi.